Koreninski otroci, igre, ki sem jih naredil sam, in scenariji

Kot otrok sem veliko raje delal igre sam, kot da bi kupoval narejene, predvsem namizne. Eno še imam, svojo različico Monopolyja. Imel sem približno enajst let.

Kot najstnik sem potem programiral, v Profanu in Basicu. Moja prva prava igra se je imenovala „Mord im Dorf“ („Umor v vasi“), kriminalka, v kateri je bilo treba ugotoviti, kdo je storilec. Šla je na 3,5-palčno disketo.

Diskete žal nimam več, še danes me jezi.

V moji družini je knjiga iz leta 1906: „Etwas von den Wurzelkindern“ („Nekaj o koreninskih otrocih“), ki jo je napisala in poslikala Sibylle. Bila je redovnica in slikarka in sama ni imela otrok. Zame je moja pratetka.

Kino me je zanimal že kot najstnika. S prijatelji sem posnel veliko kratkih filmov, z lastno ali izposojeno kamero, in pravzaprav sem sodeloval pri vsem, kar je imelo kakršno koli zvezo s filmom.

Pozneje sem pet let delal v Parizu, pri eni največjih družb, ki financirajo in producirajo kinematografske filme. Tam sem se ukvarjal predvsem z analizo scenarijev, torej z vprašanjem, kako močan je scenarij in kako dober je celoten paket okoli njega. V tistem času sem prebral in ocenil zelo veliko scenarijev.

Pri tem se kar natančno naučiš, kaj zgodba potrebuje, da zdrži. To velja za kinematografski film prav tako kot za otroško knjigo in precej tega je v zgodbah Sagalina.