Personalizirana otroška knjiga po vzoru japonskega lesoreza

Ukiyo-e je nastal v 17. stoletju v Edu, današnjem Tokiu. Mesto je raslo, njegovi trgovci so imeli denar in prosti čas ter so želeli podobe tega, kar jih obdaja: gledališče, modo, zabaviščne četrti, pozneje pa tudi pokrajine. Lesorez je pri tem tehnika tiska, ukiyo-e pa likovna tradicija, ki jo je stoletja uporabljala. Ker se je tiskalo, je liste lahko kupilo veliko ljudi: po podatkih Asian Art Museum je en komplet tiskarskih plošč dal nekaj tisoč odtisov.

Klasični odtis je bil skupno delo. Založnik je vodil podvig: ocenjeval je trg, naročal umetnika, nadzoroval izdelavo in skrbel za prodajo. Umetnik je narisal osnutek s črnim tušem na tanek papir. Rezbar je risbo prenesel na blok iz češnjevega lesa in izrezal les okoli črt. Tiskar je nazadnje nanesel barve na papir. Risar pri samem tisku ni sodeloval, mnogo tega v rezultatu pa se je odločilo šele v delavnici.

Za večbarvni list, nishiki-e, so izrezali poseben blok za vsako barvo. Majhne registrske oznake, kento, so papir pri vsakem prehodu držale na istem mestu, da so črte in barvne ploskve ležale natančno druga na drugi. Za povprečen list je bilo po podatkih Asian Art Museum potrebnih vsaj deset prehodov. Registrske oznake so od sredine 18. stoletja postale zanesljiva tehnika, Suzuki Harunobu pa je okoli leta 1765 uvedel tisk v polni barvi.

V 19. stoletju je v središče stopila pokrajina. Katsushika Hokusai je v začetku tridesetih let 19. stoletja dal natisniti serijo Fugaku sanjūrokkei, 36 pogledov na goro Fuji, ki je pozneje zrasla na 46 listov. V njej je obilno uporabljal pruski modrec, pigment, ki je šele pred kratkim iz Evrope prispel na Japonsko. Od Utagawe Hiroshigeja izhaja Sto slavnih pogledov na Edo. Tiskali niso samo posameznih listov, ampak tudi knjige: ehon, japonska beseda za slikanico, v ožjem pomenu označuje z lesorezom natisnjene zvezke obdobja Edo. Smithsonian Libraries hranijo več kot tisoč takih zvezkov, mnoge s podobami Hokusaija in Hiroshigeja. Hokusaijev Hokusai manga obsega petnajst zvezkov, ki so izhajali od leta 1814 do 1878 v Nagoji.

Tisto, kar Sagalino iz tega naredi, je današnji prenos. Naše slike nastajajo digitalno kot ena podoba in ne iz ločenih tiskarskih plošč, ki bi se barvo za barvo tiskale druga čez drugo. Prevzete so oblikovne značilnosti tradicije: temne obrisne črte, mirne ploskve, plastoviti načrti, valovite linije in paleta od indiga do rjasto rdeče. Struktura lesa in papirnih vlaken je posnemana kot struktura površine. Zato se slog imenuje „po vzoru ukiyo-eja“.